Očetje in sinovi

Blurb

Očetje in sinovi je realistični roman ruskega pisatelja Ivana Sergejeviča Turgenjeva iz leta 1862. Roman govori o nihilističnem nazoru mladega ruskega človeka, ki se na zunaj spopada z zaostalo miselnostjo takratne carske Rusije, navznoter pa svoje nazore poskuša uskladiti z ljubezenskim odnosom do sočloveka, kar pa je že vnaprej obsojeno na neuspeh. V slovenščino ga je v letih 1887–88 prvi prevedel Fran Gestrin, ko je roman izhajal v podlistkih Slovenskega naroda. Roman je imel velik vpliv pri razvoju slovenskega in evropskega realizma.
Arkadij Kirsanov po zagovoru diplome na petrograjski univerzi skupaj s prijateljem Bazarovom, študentom medicine in nihilistom, obišče svojega ljubečega očeta Nikolaja, ki z bratom Pavlom Petrovičem živi na svojem velikem posestvu v oddaljeni in nepoimenovani ruski guberniji. Med Arkadijem in Bazorovom prevladuje odnos učenec – učitelj, saj je Arkadij pod močnim vplivom prijateljevega nihilističnega nazora, s katerim slednji zavrača vse avtoritete, načela in vrednote tedanje družbe in države, ukvarja pa se z znanostjo, kritiko in njuno družbeno koristnostjo.